7. tek čez Veliko gradišče za pokal Primorskih gorskih tekov

Člani ŠRD Vrhpolje so na prvo majsko nedeljo sedmič pripravili svoj Tek čez Veliko gradišče. Za točke PGT je teklo 9 otrok in 61 odraslih, med katerimi sta bila na cilju osem kilometrske proge z dobrimi 240 višinskimi metri najprej Uroš Vodopivec in Mihaela Tušar. Konkurenca v mladinskih tekih ni bila ravno najmočnejša, pokazalo pa se je, na čem (kom) slonijo gorski teki mladine. Na nekaj družinah, kjer se starši zavedajo pomena rekreacije za otroke in vedo, kako koristen je tek v naravi. Kar štiri mlade tekače je na start postavila družina Leban Jež s Tolminskega, dva družina Močnik, tudi s tistega konca, še dva Furlanovi iz prestolnice primorskega teka Podnanosa, tem pa je delal družbo letos redni udeleženec PGT iz ajdovske družine Kerkoč (Pavel pa je tudi prostovoljec Istrskega maratona). V vozičkih sta na svet radovedno kukala še dva člana družin s Tolminskega, ki bosta čez leto ali dve že okrepila konkurenco na startu. Mladina je tekla na 900 metrov dolgi progi kar zahtevnega profila. Vreme je bilo tekačem naklonjeno, saj oblaki iz koprske smeri okrog poldneva niso prinesli dežja. Je pa bila proga še kar blatna. Nekatere je to motilo, druge manj, toda če tečeš v naravi v obdobju še aprilsko muhastega vremena, tudi prek kakšnega potočka, moraš računati na to, da boš na cilj pritekel blaten in ne prav suh. Zmagovalec Uroš Vodopivec je z nastopom v Vrhpolju zaokrožil naporen teden s številnimi kilometri. Zjutraj se je bil namenil odteči proti Čavnu, a vreme ni bilo najbolj prijazno, zato je spremenil načrt. Na cilju je bil v dobre pol ure, rekord Marka Tratnika izpred dveh let, Marko je doslej edini, ki je tekel pod mejo 30 minut, je ostal nedotaknjen, tako kot rekord njegove sestre Petre. Drugi je bil Simon Strnad, tako kot lani, še s ponedeljkovim Triajurjem v nogah, tako kot zmagovalka Mihaela Tušar. Tretji Uroš Rozman, Gorenjec, in druga Serena Kuhar, Tržačanka, sta bila nova obraza na tem teku. Četrti je bil Aleš Štor. Po njegovi izjavi na cilju »spet to četrto mesto!« lahko sklepamo, da je Aleš že sit »lesenih« medalj. Veteran Slavko Prezelj, »Pink panter«, je tekel z desno roko v gumijasti zanki, ki je podpirala natrgane (strgane?) mišice desne roke. Slavc že nekaj časa čaka, da mine čakalna doba za slikanje roke in da zdravniki ugotovijo, kaj je narobe z njo. In zakaj medtem teče? »Tako me še najmanj boli,« stoično odgovarja Slavc. Lanske težave z usmerjanjem tekačev se letos niso ponovile, pašta z golažem je bila okusna, celotna prireditev pa ravno takšna, kot si jo tekači želijo: preprosta, da se na njej počutiš kot doma, brez teženja športnih birokratov. To slednje znajo najbolj ceniti Italijani. Na teku odraslih jih je bilo za četrtino, večino jih je pripeljala zamejska tekaška prijateljica Vesna Parovel. Čas bi že bil, da bi tekači, udeleženci italijanskih tekov, glasneje zahtevali poenostavitev tekaških formalnosti. Formula ni prezahtevna: tek na lastno odgovornost (kot velja v večini evropskih držav), sistem prideš, plačaš, tečeš ...

Fotogalerija