Špik Hude police

  • 09.09.2019

Ob zaključku glavne planinske sezone tradicionalno pripravimo privlačen izlet v visokogorje, s katerim nagradimo aktivne člane, ki s svojim prostovoljnim delom prispevajo k uspešnemu delovanju društva. Na izlet povabimo tudi ostale člane društva, ki želijo svojo pohodniško sezono zaokrožiti z zanimivim vzponom v visokogorje preko meje, kamor se mogoče sami brez vodnika ne bi odpravili. Za letošnji cilj smo izbrali Špik Hude police oz. Cima di Terrarossa, ki je 2.420 metrov visok razgleden vrh v zahodnem italijanskem delu Julijskih Alp. Skupaj s sosednjim Špikom nad Tratico oblikuje greben, ki se na severozahodu zaključuje na Škrbini nad Cijanerico; preko nje se navezuje na masiv bolj znanega Montaža.
Privlačna gora, ki jo kljub precejšnji višini ni težko osvojiti, je pritegnila 41 pohodnikov, ki smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali iz Novega mesta v smeri Kranjske gore in mejnega prehoda Rateče. Po prečenju meje smo pot nadaljevali v smeri Sella Nevee in planine Pecol, do katere naj bi se pripeljali z avtobusom. Pri vzponu proti planini smo ugotovili, da cesta za tako velik avtobus ni primerna. Morali smo izstopiti, naš spretni šofer pa z vzvratno vožnjo vrniti nižje ob smučišče. Po asfaltirani gorski cesti smo se peš odpravili do obsežne pastirske planine Pecol, kjer se pase množica krav, saj gre za največjo pastirsko planino v Julijcih. Razdelili smo se v dve skupini, ker se je del pohodnikov odločilo, da bo ostalo na planini, večina pa je želela priti do vrha.
Po prihodu na parkirišče na planini Pecol smo se usmerili proti koči Rifugio di Brazza, ki leži na višini 1660 metrov. Po kratkem postanku smo začeli vzpon proti vrhu v smeri "Cima di Terrarossa" po zložni stezi, t.i. mulatjeri, po kateri so včasih tovorili blago s pomočjo mul ali konj. Pot sprva poteka čez travnata pobočja, kasneje pa preide pod kamnite stene, kjer obstaja nevarnost proženja kamenja, zato smo si glave zaščitili s čeladami. Kamenje pogosto prožijo kozorogi, ki so značilni za to področje. Ob množici pohodnikov, med katerimi je bilo tudi veliko Slovencev, ki so korakali proti vrhu ali pa že nazaj v dolino, so se očitno gorski lepotci poiskali mirnejše zavetje. Čeprav nismo imeli priložnosti občudovati kozorogov, smo bili pa ves čas na poti proti vrhu obdarjeni s soncem, ki nam je omogočilo prečudovite razglede na vršace okrog nas, kot so, Montaž, Viš in celotno Kaninsko pogorje.
Po nekaj kratkih postankih smo po približno dve uri in pol stopili na vrh Špika Hude police. Ko enkrat stojiš na vrhu šele spoznaš, da gre dejansko za »špik«, ki je na severno stran strm in vrtoglav kot sosednji špiki, zato iz te smeri dostopen le zelo izurjenim gornikom. Vrh je bil poln planincev. Ker ni ravno prostran in kot rečeno na severni strani zelo prepaden, smo si morali kar poiskati svoj prostorček za počitek in malico, ki se po vzponu vedno prileže. Ker so se na severi začeli zbirati temni oblaki, smo se po skupinskem fotografiranju kar kmalu usmerili nazaj v dolino. Navzdol smo se spuščali dokaj hitro, oblaki so bolj ali manj zakrili sonce, ves čas nas je spremljal tudi rahel vetrič, zato ob sicer povsem odprti poti ni bilo težav z vročino. Čeprav nas je tik pred kočo Rifugio di Brazza oplazilo nekaj drobnih kapljic dežja, nas to ni odvrnilo od postanka za tak ali drugačen energijski napitek, saj nas je čakalo še kakih šest kilometrov spusta po asfaltu do avtobusa. Zbrali smo se skupaj s tistimi udeleženci našega druženja, ki so ostali na planini. Tudi oni, podobno kot mi, so bili navdušeni nad čudovito naravo in razgledi. Ob klepetu o opravljeni turi in nabranih vtisih so noge, kljub mali utrujenosti, kar lepo tekle proti izhodišču. Tik pred avtobusom, ko smo bili nekateri že pod napuščem lesene lope ob smučišču, nekateri pa še nekaj korakov višje, nas je zajela nevihta. Ker je bil avtobus le par deset korakov stran, nekaj dežja ni moglo pokvariti prijetnega vzdušja.
Našo turo smo zaključili s skupnim kosilom v prijetni domači gostilni v Lescah. Ker se je zaradi nižjega izhodišča od predvidenega za začetek vzpona naš izlet malo podaljšal, nam je prevoznik zagotovil dodatnega šoferja, da smo lahko izlet v celoti izpeljali. Seveda velja zahvala tudi našim vodnikom in njihovi organizacijski iznajdljivosti, da so nam pripravili in izpeljali čudovit vzpon in prijetno druženje, ki bo večini udeležencev ostal v nepozabnem spominu.

Fotogalerija